Kdo je sploh tok butast, da bo šu tok butast film gledat ?

Res nimam pojma, ampak zgleda, da je kar precej takih. Po tem, ko sem na začetku lanskega leta skupaj zmetal slike od sezone nazaj in jim pripopal eno muziko, sem to naredil še konec leta. 

Za razliko od prejšnjega, je bil namen tega bolj omeniti in se zahvaliti podpornikom DOSa, omenjeni pa so proti koncu. Kljub temu, da ga do sedaj nisem pokazal nobenemu, je v slabem tednu, vsaj zame, zbral že kar precej ogledov. Torej, če imaš 206 sekund odveč si ga lahko ogledaš še ti :)

Miklavž prehitevaš...but I like it :)

Letos sem bil tako priden, da je Miklavž svoj paket dostavil več kot teden prej kot običajno. Ok, ni bil Miklavž, bil je poštar :)

Ker smo se zmenili, da gremo drugo leto spet na DOS, sem že mesec in več iskal poceni in dobre lučke. V naših štacunah so cene precej visoke, zato sem iz firbca pregledal cene še v tujini. 

Našel sem lučko ki sem jo hotel za 5x manj denarja kot pri nas. Da pa nisem plačeval poštnine in ker nočem da se ponovi lanska zgodba, ko sem spet skoraj frčal po zraku, sem v naročilo za test zmetal še nekaj drugih žarnic. Lučke so že podnevi odlične in ko jih sprobam še v temi, jih bom zagotovo v drugih barvah naročil še Božičku :)

Če od danes naprej na cesti srečate kakšno okrašeno smreko, ki kolesari, boste po vsej verjetnosti srečali mene :) Ali pa če boste srečal disko grupo bom taglavni rejver not, tako pravjo. Kaj je disko grupa pa mislm da veste, al pa vsaj tisti k kolesarte xD

Sunce piči mi roštiljamo

Tako je. Bilo. Koledar kaže 10.10. še malo pa se bo premaknila ura, dvakrat se obrnem pa bo treba zamenjat gume na avtku, ker bomo, ko se tretjič obrnem, imeli kupe snega. Ampak...

Ja ampak vreme pa je lepše kot večino leta, da ne govorim poletja. V torek sem šetal po Supernovi, naročim pice, potem pa stalna praksa, en krog čez štacuno, da zabijem tistih 10 minut in mogoče odkrijem kaj novega. In ja odkril sem jo, nič novega, ampak nekaj kar že dolgo nisem imel. Vedno, ko grem v večje štacune se ustavim pri ribarnici in tam me je čakala....mmmmm. Ampak ni bil ravno pravi čas, da jo poberem, tako da sem se odločil, da to naredim danes.

Ko sem končal v Ljubljani, sem se zašponal v Leclerc in pograbil največjo hobotnico kar so jih imeli in odpujsala sva domov. Doma so stiskali mošt, mošt in hobotnica sta malo skregana kombinacija, ampak ker oboje pride samo 1x na leto, je šlo kar vse na mizo. Zakurim ogenj, pripravim podpeko in gasa. V času pečenja so prišli še sovaščani na "otvoritev" kozolca in iz nič je ratal fajn piknik. Za predjed malo roštiljade, po dveh urcah pa smo odprli in pospravili še lovke. So rekli, da morajo imet prakso za drugo leto, ko bomo šli spet na DOS, da bo nasprotnikom malo dišalo, ko se bodo mimo peljali :) Za prvič je kar uspelo. Drugi tedn pa ponovimo, a kdo pride? :)

Od starta do cilja - DOS 2014, 2.del

...v Kamnici pridem v avtodom, se uležem zunaj pa začne padati dež. Počutil sem se odlično, ni lepšega kot spanje od ropotanju dežja. Na to, da Leona zunaj pere in da bom kmalu na mokrem tudi sam, sploh nisem pomislil. Pa je prišel tisti trenutek, ko so me zbudili, da bo treba it na zrak. Dež, mraz, pozabili smo montirati blatnike, kakšnega posebnega navdušenja nisem kazal, to je videla tudi ekipa.

Čez nekam kilometrov me prehiti kolesar. Malo sem bil zaspan, premočen in premražen in nisem registriral, da je bil Edo iz Topatletov, ki je čez nekaj metrov imel menjavo. Kmalu so se začeli za mene res neumni klanci, po dežju pa so bili neumni x2. Na ravninah proti Moravskim, sem bil tako zaspan, da sem skoraj zaspal na kolesu, nisem verjel da je to med vožnjo mogoče, ampak je.

Na TS smo imeli menjavo, menjal pa se je tudi voznik. Nekaj pojemo potem pa mi reče, da je bil tudi on zaspan, da je komaj gledal, proti koncu pa da je za trenutek mrknil in me zgrešil le za kakšen meter.

Moj naslednji štart je bil v Mihalovcih. Bilo je mokro, bil sem zaspan in siten sam sebi, kaj šele ekipi. Preden sem krenil je mimo pripeljal še Mitja Rok, kmalu za tem pa še Leon. In mahnili smo jo proti Ptuju. Igor, vodja ekipe si je privoščil kratek spanec, zato je za poganjanje skrbel Boštjan. Ura je bila 6 in prižgali so muziko. Na Ptuju se ustavimo na semaforju in Boštjan čisto mimogrede omeni: "predrli so gumo ampak so že zrihtali in so že na menjavi". Najprej sploh nisem dojel, da so predrli naši, ampak če so uredili ok. 

Na Ptuju na mostu, nas je počakala Romana, to me je malo zbudilo do Ptujske gore, saj mi je dala vedeti, da nas vsaj nekdo spremlja. Kmalu smo plezali na Ptujsko goro in v daljavi vidim avtodom. Velik. Za moje pojme smo imeli največjega in se zaderem: lej jih naši !! Ne, ne naši so že na menjavi. Na vrhu me je avtodom prehitel in ja bili so naši. Rekel sem, da bom podaljšal menjavo, da se Leon pripravi, da ne zgubljamo časa, ampak so rekli, da moramo še natankati avto in ne bomo nič izgubili.

Takrat sem prvič od Postojne z Leonom spregovoril par besed in bil je vidno utrujen, tudi sam je rekel da ni najbolje. Tisto menjavo pa ni mogel niti počivati, saj je menjal gumo. Gregata, ki je bil voznik avta, so pustili spati, saj ga je čakala najmanj 12 vožnja v kosu do cilja.

V Šentjurju smo dobili hrano. Palačinke. Sirove. Odlične, ampak nisem mogel jesti. Leon je bil v domačih krajih, zato je dobil nekaj obiska. Jaz sem se med tem že vzpenjal na naslednji vzpon, za petami mi je dihal Mitja, z raketnim pogonom pa so se približevali Nemci. Ekipa je hotela, da malo pospešim in dobil sem nekaj glasbenih želja iz youtube. Ker pa zgleda da je šlo prepočasi, pa so našli pesmi Veseli ribnčan, Dekle iz Ribnce in podobno ribniško govedino, ki jo ravno ne maram, ampak me je spomnila, da kmalu pridemo domov.

V Krškem razsedlam in v Ratežu čakam na menjavo. Spal sem malo, jedel še manj, ekipa je šla na kavo, jaz pa sem končno spet prišel do trave, kamor sem se zavalil. Od viška časa sem se še obril, da sem bil vsaj normalen, pojedel sem sendvič, dobil pa sem tudi klic! Bil je, kdo drug kot Roman, spet sem dobil občutek, da nismo sami. Medtem so nas prehiteli švabi in jasno je bilo, da smo izgubili mesto z njimi. Proti Vathi je Igor rekel, da so klicali naši, da je doma veselica, roštilj pa da je tudi že pripravljen. V Črnomlju podpišem in preselimo se v Mozelj. 

V Mozlju je bilo lušno, saj je do doma mankalo še dobrih 30 km. V Livoldu sem dobil motoristični obisk, potem pa gasa do podna. Imel sem rahel veter v hrbet, zato do doma hitrost na števcu skoraj ni padla pod 40. 

Avtodom nas je dohitel šele v Žlebiču, slab kilometer pred načrtovanim postankom. Morali smo se ustaviti za minuto, saj se je pod vasjo zbralo ogromno navijačev. 

V Zamostcu novo presenečenje in nova družba. Prišle so me pogledati 2 sovice iz Cerknice. 

Pred Boncarjem pa nov "šok". Nadoknadil si več kot pol ure zaostanka, pritini v klanec da pridobimo eno mesto. No izkazalo se je, da je našim nasprotnikom crknil gps, saj smo jih sredi klanca prehiteli pa jih ni bilo nikjer.

V Novo vasi podpišem, Leonu še rečem, če pritisneva, pa je rekel imamo 20 minut zaostanka. Tudi noge niso več ubogale, zato smo se odločili za častnih 36 km. Šla sva počasi in uživala v tem kar sva dosegla, saj se pred 3-4 meseci sploh še nisva poznala in nisva vedela kako bomo vse izpeljali.

Po podelitvi smo poklepetali, srečo sem imel da je bila z mano Mateja, da me je peljala domov, saj bi drugače zaspal. Ko sem stopil z avta pa me je na vratih čakalo tole : 

Hvala sovaščani :)

Bilo je super in če bo še kdaj možnost, bi to vsekakor ponovil. Spoznal sem veliko novih fajn ljudi, kolesarjev in novih prijateljev. Imeli smo odlično ekipo, ki je nisem poznal pa sem jim vseeno praktično zaupal življene. Bili so odlični, zabavni in potrpežljivi. Igor je imel vse naštudirano, Boštjan ga je odlično dopolnjeval in se občasno z nami zapodil v kakšen klanec. Grega in Dušan sta nas varno spremljala do cilja, Simon in Aleš sta bila najboljša in najbolj zabavna voznika avtodoma, Mateja pa je bila najboljša kuharica, brez katere bi bila lakota nepopisna :)

Hvala vsem sponzorjem, brez katerih tega zagotovo ne bi izpeljali. Hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali da smo izvedli ta projekt. Hvala Lojzu da nam je posodil avto, hvala očetu, ki nam je naštimal najbolše ozvočenje. Hvala vsem navijačem, ki so nas čakali ob cesti in tudi tistim, ki ste kdaj pa kdaj vrgli uč na GPS. Za naslednjič obljubljamo bolj izpopolnjen live stream, saj smo imeli težave katere nismo mogli odpraviti in kakšno novico več, saj jih letos ni bilo nič. 

Še beseda ali dve ki nimajo veze z DOSom :) Kadar se v zadnjem času spravim pisati in objaviti blog, vedno nekdo praznuje, ali pa je praznoval par dni nazaj :)) Tako da... Vse najboljše Bernarda, velik zdravja, sreče, uspehov vse povsod in vsega v presežkih:) Vse najboljše Darja, tudi tebi vsega polne koše :) Vse najbolše Niku, z nekaj dnevno zamudo pa vse najboljše tudi tebi Sandi :)

Ultra dolg letošnji dopust in vse najbolše prjatu ! :))

Letos je odločitev, da gremo na dopust od 9.7. do 13.7 v Log padla za Januarja in prav je bilo tako. 

V torek sem spakiral večino stvari, v sredo pa akcija. In kaj je lepšega, kot odpraviti se na dopust na dan, ko praznuješ. V sredo sem naložil še en bicikel, nekaj prtljage in enega človečka. Kot vedno je lakota kmalu začela ropotati po vampih. Bili smo blizu Bleda pa sva zavila na Bled. In kako sva zavila na Bled...direktno na kebab in burek in potem levi pas samo gas. Bila sva na tam pa nisva videla niti jezera :)

Na sredi poti se mi je v glavi začel vrteti tale pesmica. Lani me je v apartmaju, na TV3, zbujala vsako jutro in komaj sem čakal, da spet ponovim bujenje ob TVju na mojem kavču :) 

 

V sredo smo se večinoma zbobnali na kup, razpakirali, spili nekaj lumpijev in "postrelili nekaj kozlov" in že je bil četrtek. V četrtek je Mateja izvukla ciglu - telefon, ki bi z lahkoto zamenjal temeljni kamen, ko bom zidal hišo :)  Od tistega trenutka so se za nekatere začele muke, ker smo cel teden peli: "izvukla si ciglu" !! Potem smo šli na sprehod proti koritom Nemčlje. Na poti smo imeli za delati kar precej stvari. Matic je imel v vetrovki luškan žepek v katerega smo sadili rožice, bolj je bil plevel ampak nič za to :)

Zmotili so nas tudi malo večji kamni, ki so nas kar čakali da jih odkotalimo v vodo. Optimistično smo začeli z velikim, potem pa je bila prevelika tudi manjša skala. Otroci s(m)o na morali splezati na vsak kamen, ki so ga našli na poti...

...na koncu poti smo našli peščeno plažo, ki je tako velika, da je premajhna za enega, ampak je pa. Popoldne smo naredili celih 32 km na kolesih, zvečer pa smo imeli palačinke party :)

V petek sem želel nekaj časa zase, tako, da so šli ostali po dveh skupinah na različne konce. Preden sem se uspel odpraviti na kolo sem že dobil novo družbo in skupaj sva se odpravila do Vršiča, gor se nam ni dalo, lenoba pa to...

Za soboto smo imeli v planu Mangart, ampak letos res nimam motiva gazit v tisti klanec, zato sem se prištulil blondinkam, ki so šle na Krnsko jezero. Hoja proti jezeru je bila še zabavna, parkrat sem že slišal pohodne palice, ki so švigale okoli moje glave, ker sem verjetno celo pot govoril oslarije in pel tuptururup tup tup. Pri hoji v dolino pa nisem ravno užival, ravno zato mi hoja v hribe ne odgovarja najbolj.

V nedeljo smo se večinoma spakirali in odšli domov in s tem zaključili še en super dopustek. Hvala vsem, s katerimi smo uživali, predvsem pa R&K za organizacijo in potrpljenje, da sta preživela s problematičnimi mulci :))

Za konec pa še: ROMAN, VSE NAJBOLŠE!!! Velik zdravja, uspehov in veselih trenutkov, ki prihajajo. Upam, da boš kmalu spet pripravljen za kakšno kolesarsko turo ;) 

...aja kdaj bom napisal 2. del DOSa, na katerega smo že vsi pozabili ? Pojma nimam, ko bom našel čas pa tudi če bo to ob božiču :)

Kaj smo počeli za vikend ?

Standard, vozili smo se s kolesi. V soboto smo se štafetno udeležili tekmovanja Half Iron Logarska. Povabilo v kolesarski del štafete sem dobil po DOSu. Večer pred tekmo smo se pogovarjali in Bane je rekel da imamo dobre možnosti za dobro uvrstitev. To sem sprejel bolj za šalo kot za res. Pred štartom sem izvedel zakaj točno je Bane rabil štafeto pa recimo, da je bila samo neprijetna poškodba.

Ob 9:00 so v vodo poskakali plavalci, Bane je plaval glede na poškodbo odlično. Ko je pritekel sem štartal z nekaj zaostanka za tretjo štafeto. Na kolesarskem delu smo dobili nekaj prednosti pred četrtimi, vendar tega nismo vedeli preden nam ni povedal sodnik. Po prvem krogu je šlo super, skoraj smo se že začeli veseliti stopničk. Ampak.....

Čakanje na prihod Alenke v cilj se je začelo vleči, dolgo jo ni bilo, računali smo da bo v cilju že 10 minut, potem pa končno! Alenka priteče in dosegli smo končno 3. mesto med štafetami. 

Z rezultatom smo bili več kot zadovoljni, saj tega nikakor nismo pričakovali, lahko pa rečem da smo nastopali trije samo na pol sposobni. Bane imel poškodbo gležnja in je zato plaval samo z rokami. Mene so po 2/3 že skoraj začeli prijemati krči in sem moral upočasniti, Alenka pa je na poti imela drugačne težave. 

V nedeljo sem se zaradi klica ob 8:15 začel pakirati v Grosuplje na maraton, štart je bil ob 9:00. Vedel sem, da bom zamudil ampak sem "moral" it. Štartal sem 10 minut za uradnim štartom, srečal sem še DOSovca s katerim smo večerjali. Nekje na poti pa me je ujel še kolesar, katerega sem na videz poznal ampak nisem vedel od kje. Debata gor, dol, rekel je naj hitro spišem drugi del DOSovske štorije, ugotovila sva od kje se poznava, dal sem mu bidon s pijačo, ker se mu je mudilo in jih je enostavno pozabil. Oba sva bila zamudnika in sva lovila najhitrejše. On je bolj brdaš, zato se je ob meni rahlo dolgočasil na klancih in mi delal družbo, jaz pa sem bil bolj vlak na ravninah. Skupaj sva "naredila" nekaj skupinic katere sva nekaj časa vlekla, drugi pa so sledili kolikor časa so lahko. Po koncu še požrtija z makaroni in razpeljevanje v okolici Grosuplja. Lušno ! :)

Od starta do cilja - DOS 2014 1.del

Končno se je bližal datum štarta tako pričakovanega DOSa. V ponedeljek smo se dobili z delom ekipe malo podebatirali in takrat sem ugotovil, da moram do dirke narediti še 101 stvar. Temu primerno je postalo razpoloženje, tečnoba in slaba volja sta bruhnila na plano. Do srede zjutraj sem uspel spakirati vse, potem pa ob 9:00 štart proti Postojni.

            

Start proti Postojni se bo slišal preveč brzinsko. V 50km oddaljeno Postojno, smo namreč prišli šele malo pred 18:00. Tako, da smo vodjo ekipe komaj pravočasno spravili na sestanek. Potem je sledila gala večerja, ki bi jo ocenil bolj tako tako. Na večerji vsaka ekipa in tekmovalec žreba čas starta. Leon je za to zadolžil mene, ker je slutil, da imam srečno roko. Pod nos mi pomolijo šalčko, izžrebam listek, na listku pa čas 20:12, kar ni bilo slabo. Spraznimo še krožnike od večerje, od katere sem odšel bolj kot ne lačen, pozdravimo in zaželimo srečo Micho teamu, potem pa spat. Spat ja....Igor in Leon sta igrala šah s prijateljem iz Anglije, jaz sem oblačil mojo posteljo, se ukvarjal z Livestreamom in drugo tehniko.

Zjutraj je sledilo lepljenje nalepk, nabava, tehnični pregled, kava, krajše razpeljevanje in pica?!, ja šli smo na makarone in jih NISO imeli, katastrofa! Malo čez 15:00 je prišla komplet ekipa, na hitro smo se organizirali, takrat so prišli še domači in prijatelji iz društva TurboKatka. Na start sva z Leonom odšla ločeno, ker on še ni bil pripravljen, jaz pa sem moral it pozdravit vse, ki so za 2 minute zaradi mene prišli v Postojno. Dobre volje ni manjkalo, v garaži se pogovorimo s sotrpini, prikorakamo iz garaže, takrat pa napad smeha! Nimam pojma zakaj, ampak vse mi je bilo smešno, da sem se komaj zadrževal, da nisem eksplodiral. Če bi vedel v kaj se spuščam, verjetno nebi pokal po šivih :)

Prikorakamo na oder, preživimo 2 minute v katerih vsi buliko v tebe, potem pa start. Odpeljeva skupnih 6 km, Leon gre naprej, jaz pa v Kozino na menjavo. 2 dni nisem bil zaspan, ko sem se usedel v avtodom pa mi je začelo vleči oči skupaj. Nekako se zbudim, čakamo na menjavo, tam smo bili z ekipama Be brave in Topatlet, s katerima smo rekli nekaj besed. Malo počakamo in sledila je prva menjava. Spustili smo se na primorsko, naredimo test z voki tokijem in ugotovimo, da ne slišim nič. Igor malo zagodrnja, se na spustu, kjer bi letelo 50+, pripeljejo zraven, upočasnimo na 20, se primem za ogledalo, on pa popravlja mojo napako. Končno se stvari uredijo, pulz in adrenalin ponorita od veselja, pritisnem kot da gre za zadnje metre, potem pa začutim, da so veselje že dobili krči, ki bi radi prijeli. Malo popustim, proti Kubedu ujamem Vesno, ki jo je ravno čakala menjava. Podpišem na prvi točki, proti Dragonji pospravim magnezij in banano in znakov krčev ni bilo do konca dirke. Odpeljem še tistih nekaj klančkov in potem menjava.

V avtodomu grem naravnost spat. Pozabim jesti, zaspim, potem pa praznina v želodcu, menjava pa je bila že zelo blizu. Mateja hitro servira kubik makaronov, vse stresem vase, se oblečem in gremo. Spet zdivjam kot bi se strgal s ketne, Igor me umiri s tem, da je menjava kar precej dolga in naj razporedim moči, da ne bom ugasnil do druge menjave. V Ajdovščini spet menjamo, potem pa ponovno prevzamem malo po Črnem Vrhu. Spet je sledila standardna rutina, makaroni, spat, oblečt, kolo.

Proti Idriji je bilo odlično saj smo se samo spuščali. Zato pa je šlo malo počasneje v klance pri Cerknem. Spust proti Mostu na Soči sem odpeljal malo bolj po pameti, saj sem se iz treninga spomnil predrte gume in obiska enega dvorišča. Ko smo prišli na Most na Soči, slišim da nekdo po zvočniku govori moje ime in navija. Kakšnih 100m naprej vidim, da si je postanek privoščil Mitja. Kolikor sem lahko, sem se zadrl MIČO!!!! Ne vem ali me je slišal ali ne, pomaham, naredim še nekaj metrov do nove točke menjave.

V pred Trento sem že menjal hrano, imel sem težave z želodcem, zato sem do konca dirke mlatil samo še sendviče. Pri oblačenju sem bil štor in sem zlomil očala, tako da mi jih je do konca dirke posodil Simon. Dogovorjeni smo bili, da prej menjavo prehitijo Leona, mi iz strehe vržejo drugo kolo, s katerim sem lažje peljal v klanec, mojega pa na streho. Iz strehe je šel ekspresno, na streho pa drugi ni želel. Peljal sem se naprej, potem pa vidim avto brez kolesa na strehi....dali so ga v avtodom in od takrat smo bili brez rezervnega kolesa. Na Vršič je nekaj ovinkov z mano tekel Boštjan, me malo nasmejal, povedal kakšno informacijo in ob prehitevanju tekmecev je čas hitro minil. Spust je bil uživaški, prehiteli smo počasnega fotra, za katerega se mi je zdelo kot da me nalašč ne spusti naprej. V klanec je z rezervnim kolesom kar dobro letelo, do Jesenic pa sem trpel kot že dolgo ne. Na kolesu je namreč drugačna drža, ožji sedež, ni aerobarov in še kaj bi se našlo.

V Kamniku sem se hitro zbudil, ker sem se v avtodomu skuhal zaradi vročine. Oblečen v dres in omotičen od visokih temperatur, stopim iz avtodoma, vidim travo in se kot majhen otrok zavalim v njo. Bilo je tako prijetno mehko in hladno. V ekipi so se nasmejali, mi ponudili dekco in stolček, ampak ne, počitek na moj način je bil prijetnejši. Na Črnivec je šlo kar vredu, nekaj ovinkov pred vrhom vidimo enega tekmovalca, kar je bila odlična motivacija. Igor pravi, ta je tvoj ! Odmajem z glavo, 200m pred vrhom pa dobim navodilo naj pritisnem, da ne bom imel potem težav s prehitevanjem na spustu. Ker sem priden, sem ubogal moštvene ukaze in kot bi mignil smo bili v Gorenju. Avtodomarji niso mogli verjeti kako sem s kolesom 50km prevozil le pol ure počasneje kot oni, ki so pritiskali na gas.

Naslednja postaja je bil Dravograd. Klica iz spremljevalnega avta ni bilo precej dolgo. Na treningu je Leon vozil to izmeno cca 2.20, na dirki pa v tem času še nismo dobili klica. Slutil sem, da nekaj ni najbolj ok. Malo me je že skrbelo, da je Leon zgorel in moji tumpasti glavi je bil že scenarij, da bi moral dirko od tam do konca odpeljati sam. V avtodomu me malo pomirijo, kmalu dočakamo Leona, ekipa vzame pripravljeno hrano, jaz grem naprej do semaforja. Ekipnega avta kar nekaj časa ni bilo za mano, takrat pa na semafor pridejo Topatleti v avtu. Ob rdeči luči smo poklepetali, kakšnih 100m so celo peljali za mano, potem pa so hiteli na menjavo. Ko je prišel naš avto za mano, sem vprašal kako je z Leonom, Igor ni hotel nič reči. Čez kakšnih 10km pa me vpraša kako se počutim in če bi lahko potegnil menjavo za 7 km. Rekel je, da je Leon kar precej zdelan in bi bil zelo hvaležen, če bi odpeljal še del pred Kamnico. Za podaljšanje menjave sem se takoj strinjal, saj sem vedel, da Leonu koristi vsaka minuta ki jo bo počival več, pričel pa sem še bolj poganjati in to me je skoraj spravilo na tla.

V enem krožišču za MB in Ribnico na Pohorju sem malo precenil mojo hitrost, velikost kroga in mojo zaspanost. Priletel sem kar močno, videl da ne bom speljal, preveč zavijem na notranjo stran, povozim notranji robnik, kolo poskoči, jaz pa letim naravnost proti zunanjim - višjim robnikom. Stisnem zavore, se ustavim kakšne pol metra pred katastrofo, dam v nižjo prestavo in grem kot da se ni nič zgodilo. Še dobro, da tega akrobatskega vložka ekipa ni videla, ker drugače bi zagotovo slišal, da naj malo umirim konjiče.

V Kamnici smo/so imeli zmedene sodnike. Najprej niso vedeli katera ekipa smo, potem niso vedeli katera številka smo, nazadnje nas še niso našli na listu. Pred avtodomom je že čakal Leon da štarta, ampak me še niso pričakovali, ko sem prišel so se spet čudili "pa kako, a že ?!". Ja 65 km, res da ravninskih in z nekaj klančki sem odpeljal v 1:50, kar za mene ni tako slabo po več kot 300 odpeljanih... se nadaljuje...