Čez nekam kilometrov me prehiti kolesar. Malo sem bil zaspan, premočen in premražen in nisem registriral, da je bil Edo iz Topatletov, ki je čez nekaj metrov imel menjavo. Kmalu so se začeli za mene res neumni klanci, po dežju pa so bili neumni x2. Na ravninah proti Moravskim, sem bil tako zaspan, da sem skoraj zaspal na kolesu, nisem verjel da je to med vožnjo mogoče, ampak je.
Na TS smo imeli menjavo, menjal pa se je tudi voznik. Nekaj pojemo potem pa mi reče, da je bil tudi on zaspan, da je komaj gledal, proti koncu pa da je za trenutek mrknil in me zgrešil le za kakšen meter.
Moj naslednji štart je bil v Mihalovcih. Bilo je mokro, bil sem zaspan in siten sam sebi, kaj šele ekipi. Preden sem krenil je mimo pripeljal še Mitja Rok, kmalu za tem pa še Leon. In mahnili smo jo proti Ptuju. Igor, vodja ekipe si je privoščil kratek spanec, zato je za poganjanje skrbel Boštjan. Ura je bila 6 in prižgali so muziko. Na Ptuju se ustavimo na semaforju in Boštjan čisto mimogrede omeni: "predrli so gumo ampak so že zrihtali in so že na menjavi". Najprej sploh nisem dojel, da so predrli naši, ampak če so uredili ok.
Na Ptuju na mostu, nas je počakala Romana, to me je malo zbudilo do Ptujske gore, saj mi je dala vedeti, da nas vsaj nekdo spremlja. Kmalu smo plezali na Ptujsko goro in v daljavi vidim avtodom. Velik. Za moje pojme smo imeli največjega in se zaderem: lej jih naši !! Ne, ne naši so že na menjavi. Na vrhu me je avtodom prehitel in ja bili so naši. Rekel sem, da bom podaljšal menjavo, da se Leon pripravi, da ne zgubljamo časa, ampak so rekli, da moramo še natankati avto in ne bomo nič izgubili.
Takrat sem prvič od Postojne z Leonom spregovoril par besed in bil je vidno utrujen, tudi sam je rekel da ni najbolje. Tisto menjavo pa ni mogel niti počivati, saj je menjal gumo. Gregata, ki je bil voznik avta, so pustili spati, saj ga je čakala najmanj 12 vožnja v kosu do cilja.
V Šentjurju smo dobili hrano. Palačinke. Sirove. Odlične, ampak nisem mogel jesti. Leon je bil v domačih krajih, zato je dobil nekaj obiska. Jaz sem se med tem že vzpenjal na naslednji vzpon, za petami mi je dihal Mitja, z raketnim pogonom pa so se približevali Nemci. Ekipa je hotela, da malo pospešim in dobil sem nekaj glasbenih želja iz youtube. Ker pa zgleda da je šlo prepočasi, pa so našli pesmi Veseli ribnčan, Dekle iz Ribnce in podobno ribniško govedino, ki jo ravno ne maram, ampak me je spomnila, da kmalu pridemo domov.
V Krškem razsedlam in v Ratežu čakam na menjavo. Spal sem malo, jedel še manj, ekipa je šla na kavo, jaz pa sem končno spet prišel do trave, kamor sem se zavalil. Od viška časa sem se še obril, da sem bil vsaj normalen, pojedel sem sendvič, dobil pa sem tudi klic! Bil je, kdo drug kot Roman, spet sem dobil občutek, da nismo sami. Medtem so nas prehiteli švabi in jasno je bilo, da smo izgubili mesto z njimi. Proti Vathi je Igor rekel, da so klicali naši, da je doma veselica, roštilj pa da je tudi že pripravljen. V Črnomlju podpišem in preselimo se v Mozelj.
V Mozlju je bilo lušno, saj je do doma mankalo še dobrih 30 km. V Livoldu sem dobil motoristični obisk, potem pa gasa do podna. Imel sem rahel veter v hrbet, zato do doma hitrost na števcu skoraj ni padla pod 40.
Avtodom nas je dohitel šele v Žlebiču, slab kilometer pred načrtovanim postankom. Morali smo se ustaviti za minuto, saj se je pod vasjo zbralo ogromno navijačev.
Pred Boncarjem pa nov "šok". Nadoknadil si več kot pol ure zaostanka, pritini v klanec da pridobimo eno mesto. No izkazalo se je, da je našim nasprotnikom crknil gps, saj smo jih sredi klanca prehiteli pa jih ni bilo nikjer.
V Novo vasi podpišem, Leonu še rečem, če pritisneva, pa je rekel imamo 20 minut zaostanka. Tudi noge niso več ubogale, zato smo se odločili za častnih 36 km. Šla sva počasi in uživala v tem kar sva dosegla, saj se pred 3-4 meseci sploh še nisva poznala in nisva vedela kako bomo vse izpeljali.
Po podelitvi smo poklepetali, srečo sem imel da je bila z mano Mateja, da me je peljala domov, saj bi drugače zaspal. Ko sem stopil z avta pa me je na vratih čakalo tole :
Hvala sovaščani :)
Bilo je super in če bo še kdaj možnost, bi to vsekakor ponovil. Spoznal sem veliko novih fajn ljudi, kolesarjev in novih prijateljev. Imeli smo odlično ekipo, ki je nisem poznal pa sem jim vseeno praktično zaupal življene. Bili so odlični, zabavni in potrpežljivi. Igor je imel vse naštudirano, Boštjan ga je odlično dopolnjeval in se občasno z nami zapodil v kakšen klanec. Grega in Dušan sta nas varno spremljala do cilja, Simon in Aleš sta bila najboljša in najbolj zabavna voznika avtodoma, Mateja pa je bila najboljša kuharica, brez katere bi bila lakota nepopisna :)
Hvala vsem sponzorjem, brez katerih tega zagotovo ne bi izpeljali. Hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali da smo izvedli ta projekt. Hvala Lojzu da nam je posodil avto, hvala očetu, ki nam je naštimal najbolše ozvočenje. Hvala vsem navijačem, ki so nas čakali ob cesti in tudi tistim, ki ste kdaj pa kdaj vrgli uč na GPS. Za naslednjič obljubljamo bolj izpopolnjen live stream, saj smo imeli težave katere nismo mogli odpraviti in kakšno novico več, saj jih letos ni bilo nič.
Še beseda ali dve ki nimajo veze z DOSom :) Kadar se v zadnjem času spravim pisati in objaviti blog, vedno nekdo praznuje, ali pa je praznoval par dni nazaj :)) Tako da... Vse najboljše Bernarda, velik zdravja, sreče, uspehov vse povsod in vsega v presežkih:) Vse najboljše Darja, tudi tebi vsega polne koše :) Vse najbolše Niku, z nekaj dnevno zamudo pa vse najboljše tudi tebi Sandi :)
