Končno se je bližal datum štarta tako pričakovanega DOSa. V ponedeljek smo se dobili z delom ekipe malo podebatirali in takrat sem ugotovil, da moram do dirke narediti še 101 stvar. Temu primerno je postalo razpoloženje, tečnoba in slaba volja sta bruhnila na plano. Do srede zjutraj sem uspel spakirati vse, potem pa ob 9:00 štart proti Postojni.
Start proti Postojni se bo slišal preveč brzinsko. V 50km oddaljeno Postojno, smo namreč prišli šele malo pred 18:00. Tako, da smo vodjo ekipe komaj pravočasno spravili na sestanek. Potem je sledila gala večerja, ki bi jo ocenil bolj tako tako. Na večerji vsaka ekipa in tekmovalec žreba čas starta. Leon je za to zadolžil mene, ker je slutil, da imam srečno roko. Pod nos mi pomolijo šalčko, izžrebam listek, na listku pa čas 20:12, kar ni bilo slabo. Spraznimo še krožnike od večerje, od katere sem odšel bolj kot ne lačen, pozdravimo in zaželimo srečo Micho teamu, potem pa spat. Spat ja....Igor in Leon sta igrala šah s prijateljem iz Anglije, jaz sem oblačil mojo posteljo, se ukvarjal z Livestreamom in drugo tehniko.
Start proti Postojni se bo slišal preveč brzinsko. V 50km oddaljeno Postojno, smo namreč prišli šele malo pred 18:00. Tako, da smo vodjo ekipe komaj pravočasno spravili na sestanek. Potem je sledila gala večerja, ki bi jo ocenil bolj tako tako. Na večerji vsaka ekipa in tekmovalec žreba čas starta. Leon je za to zadolžil mene, ker je slutil, da imam srečno roko. Pod nos mi pomolijo šalčko, izžrebam listek, na listku pa čas 20:12, kar ni bilo slabo. Spraznimo še krožnike od večerje, od katere sem odšel bolj kot ne lačen, pozdravimo in zaželimo srečo Micho teamu, potem pa spat. Spat ja....Igor in Leon sta igrala šah s prijateljem iz Anglije, jaz sem oblačil mojo posteljo, se ukvarjal z Livestreamom in drugo tehniko.
Zjutraj je sledilo lepljenje nalepk, nabava, tehnični pregled, kava, krajše razpeljevanje in pica?!, ja šli smo na makarone in jih NISO imeli, katastrofa! Malo čez 15:00 je prišla komplet ekipa, na hitro smo se organizirali, takrat so prišli še domači in prijatelji iz društva TurboKatka. Na start sva z Leonom odšla ločeno, ker on še ni bil pripravljen, jaz pa sem moral it pozdravit vse, ki so za 2 minute zaradi mene prišli v Postojno. Dobre volje ni manjkalo, v garaži se pogovorimo s sotrpini, prikorakamo iz garaže, takrat pa napad smeha! Nimam pojma zakaj, ampak vse mi je bilo smešno, da sem se komaj zadrževal, da nisem eksplodiral. Če bi vedel v kaj se spuščam, verjetno nebi pokal po šivih :)
Prikorakamo na oder, preživimo 2 minute v katerih vsi buliko v tebe, potem pa start. Odpeljeva skupnih 6 km, Leon gre naprej, jaz pa v Kozino na menjavo. 2 dni nisem bil zaspan, ko sem se usedel v avtodom pa mi je začelo vleči oči skupaj. Nekako se zbudim, čakamo na menjavo, tam smo bili z ekipama Be brave in Topatlet, s katerima smo rekli nekaj besed. Malo počakamo in sledila je prva menjava. Spustili smo se na primorsko, naredimo test z voki tokijem in ugotovimo, da ne slišim nič. Igor malo zagodrnja, se na spustu, kjer bi letelo 50+, pripeljejo zraven, upočasnimo na 20, se primem za ogledalo, on pa popravlja mojo napako. Končno se stvari uredijo, pulz in adrenalin ponorita od veselja, pritisnem kot da gre za zadnje metre, potem pa začutim, da so veselje že dobili krči, ki bi radi prijeli. Malo popustim, proti Kubedu ujamem Vesno, ki jo je ravno čakala menjava. Podpišem na prvi točki, proti Dragonji pospravim magnezij in banano in znakov krčev ni bilo do konca dirke. Odpeljem še tistih nekaj klančkov in potem menjava.
V avtodomu grem naravnost spat. Pozabim jesti, zaspim, potem pa praznina v želodcu, menjava pa je bila že zelo blizu. Mateja hitro servira kubik makaronov, vse stresem vase, se oblečem in gremo. Spet zdivjam kot bi se strgal s ketne, Igor me umiri s tem, da je menjava kar precej dolga in naj razporedim moči, da ne bom ugasnil do druge menjave. V Ajdovščini spet menjamo, potem pa ponovno prevzamem malo po Črnem Vrhu. Spet je sledila standardna rutina, makaroni, spat, oblečt, kolo.
Proti Idriji je bilo odlično saj smo se samo spuščali. Zato pa je šlo malo počasneje v klance pri Cerknem. Spust proti Mostu na Soči sem odpeljal malo bolj po pameti, saj sem se iz treninga spomnil predrte gume in obiska enega dvorišča. Ko smo prišli na Most na Soči, slišim da nekdo po zvočniku govori moje ime in navija. Kakšnih 100m naprej vidim, da si je postanek privoščil Mitja. Kolikor sem lahko, sem se zadrl MIČO!!!! Ne vem ali me je slišal ali ne, pomaham, naredim še nekaj metrov do nove točke menjave.
V pred Trento sem že menjal hrano, imel sem težave z želodcem, zato sem do konca dirke mlatil samo še sendviče. Pri oblačenju sem bil štor in sem zlomil očala, tako da mi jih je do konca dirke posodil Simon. Dogovorjeni smo bili, da prej menjavo prehitijo Leona, mi iz strehe vržejo drugo kolo, s katerim sem lažje peljal v klanec, mojega pa na streho. Iz strehe je šel ekspresno, na streho pa drugi ni želel. Peljal sem se naprej, potem pa vidim avto brez kolesa na strehi....dali so ga v avtodom in od takrat smo bili brez rezervnega kolesa. Na Vršič je nekaj ovinkov z mano tekel Boštjan, me malo nasmejal, povedal kakšno informacijo in ob prehitevanju tekmecev je čas hitro minil. Spust je bil uživaški, prehiteli smo počasnega fotra, za katerega se mi je zdelo kot da me nalašč ne spusti naprej. V klanec je z rezervnim kolesom kar dobro letelo, do Jesenic pa sem trpel kot že dolgo ne. Na kolesu je namreč drugačna drža, ožji sedež, ni aerobarov in še kaj bi se našlo.
V Kamniku sem se hitro zbudil, ker sem se v avtodomu skuhal zaradi vročine. Oblečen v dres in omotičen od visokih temperatur, stopim iz avtodoma, vidim travo in se kot majhen otrok zavalim v njo. Bilo je tako prijetno mehko in hladno. V ekipi so se nasmejali, mi ponudili dekco in stolček, ampak ne, počitek na moj način je bil prijetnejši. Na Črnivec je šlo kar vredu, nekaj ovinkov pred vrhom vidimo enega tekmovalca, kar je bila odlična motivacija. Igor pravi, ta je tvoj ! Odmajem z glavo, 200m pred vrhom pa dobim navodilo naj pritisnem, da ne bom imel potem težav s prehitevanjem na spustu. Ker sem priden, sem ubogal moštvene ukaze in kot bi mignil smo bili v Gorenju. Avtodomarji niso mogli verjeti kako sem s kolesom 50km prevozil le pol ure počasneje kot oni, ki so pritiskali na gas.
Naslednja postaja je bil Dravograd. Klica iz spremljevalnega avta ni bilo precej dolgo. Na treningu je Leon vozil to izmeno cca 2.20, na dirki pa v tem času še nismo dobili klica. Slutil sem, da nekaj ni najbolj ok. Malo me je že skrbelo, da je Leon zgorel in moji tumpasti glavi je bil že scenarij, da bi moral dirko od tam do konca odpeljati sam. V avtodomu me malo pomirijo, kmalu dočakamo Leona, ekipa vzame pripravljeno hrano, jaz grem naprej do semaforja. Ekipnega avta kar nekaj časa ni bilo za mano, takrat pa na semafor pridejo Topatleti v avtu. Ob rdeči luči smo poklepetali, kakšnih 100m so celo peljali za mano, potem pa so hiteli na menjavo. Ko je prišel naš avto za mano, sem vprašal kako je z Leonom, Igor ni hotel nič reči. Čez kakšnih 10km pa me vpraša kako se počutim in če bi lahko potegnil menjavo za 7 km. Rekel je, da je Leon kar precej zdelan in bi bil zelo hvaležen, če bi odpeljal še del pred Kamnico. Za podaljšanje menjave sem se takoj strinjal, saj sem vedel, da Leonu koristi vsaka minuta ki jo bo počival več, pričel pa sem še bolj poganjati in to me je skoraj spravilo na tla.
V enem krožišču za MB in Ribnico na Pohorju sem malo precenil mojo hitrost, velikost kroga in mojo zaspanost. Priletel sem kar močno, videl da ne bom speljal, preveč zavijem na notranjo stran, povozim notranji robnik, kolo poskoči, jaz pa letim naravnost proti zunanjim - višjim robnikom. Stisnem zavore, se ustavim kakšne pol metra pred katastrofo, dam v nižjo prestavo in grem kot da se ni nič zgodilo. Še dobro, da tega akrobatskega vložka ekipa ni videla, ker drugače bi zagotovo slišal, da naj malo umirim konjiče.
V Kamnici smo/so imeli zmedene sodnike. Najprej niso vedeli katera ekipa smo, potem niso vedeli katera številka smo, nazadnje nas še niso našli na listu. Pred avtodomom je že čakal Leon da štarta, ampak me še niso pričakovali, ko sem prišel so se spet čudili "pa kako, a že ?!". Ja 65 km, res da ravninskih in z nekaj klančki sem odpeljal v 1:50, kar za mene ni tako slabo po več kot 300 odpeljanih... se nadaljuje...
Prikorakamo na oder, preživimo 2 minute v katerih vsi buliko v tebe, potem pa start. Odpeljeva skupnih 6 km, Leon gre naprej, jaz pa v Kozino na menjavo. 2 dni nisem bil zaspan, ko sem se usedel v avtodom pa mi je začelo vleči oči skupaj. Nekako se zbudim, čakamo na menjavo, tam smo bili z ekipama Be brave in Topatlet, s katerima smo rekli nekaj besed. Malo počakamo in sledila je prva menjava. Spustili smo se na primorsko, naredimo test z voki tokijem in ugotovimo, da ne slišim nič. Igor malo zagodrnja, se na spustu, kjer bi letelo 50+, pripeljejo zraven, upočasnimo na 20, se primem za ogledalo, on pa popravlja mojo napako. Končno se stvari uredijo, pulz in adrenalin ponorita od veselja, pritisnem kot da gre za zadnje metre, potem pa začutim, da so veselje že dobili krči, ki bi radi prijeli. Malo popustim, proti Kubedu ujamem Vesno, ki jo je ravno čakala menjava. Podpišem na prvi točki, proti Dragonji pospravim magnezij in banano in znakov krčev ni bilo do konca dirke. Odpeljem še tistih nekaj klančkov in potem menjava.
V avtodomu grem naravnost spat. Pozabim jesti, zaspim, potem pa praznina v želodcu, menjava pa je bila že zelo blizu. Mateja hitro servira kubik makaronov, vse stresem vase, se oblečem in gremo. Spet zdivjam kot bi se strgal s ketne, Igor me umiri s tem, da je menjava kar precej dolga in naj razporedim moči, da ne bom ugasnil do druge menjave. V Ajdovščini spet menjamo, potem pa ponovno prevzamem malo po Črnem Vrhu. Spet je sledila standardna rutina, makaroni, spat, oblečt, kolo.
Proti Idriji je bilo odlično saj smo se samo spuščali. Zato pa je šlo malo počasneje v klance pri Cerknem. Spust proti Mostu na Soči sem odpeljal malo bolj po pameti, saj sem se iz treninga spomnil predrte gume in obiska enega dvorišča. Ko smo prišli na Most na Soči, slišim da nekdo po zvočniku govori moje ime in navija. Kakšnih 100m naprej vidim, da si je postanek privoščil Mitja. Kolikor sem lahko, sem se zadrl MIČO!!!! Ne vem ali me je slišal ali ne, pomaham, naredim še nekaj metrov do nove točke menjave.
V Kamniku sem se hitro zbudil, ker sem se v avtodomu skuhal zaradi vročine. Oblečen v dres in omotičen od visokih temperatur, stopim iz avtodoma, vidim travo in se kot majhen otrok zavalim v njo. Bilo je tako prijetno mehko in hladno. V ekipi so se nasmejali, mi ponudili dekco in stolček, ampak ne, počitek na moj način je bil prijetnejši. Na Črnivec je šlo kar vredu, nekaj ovinkov pred vrhom vidimo enega tekmovalca, kar je bila odlična motivacija. Igor pravi, ta je tvoj ! Odmajem z glavo, 200m pred vrhom pa dobim navodilo naj pritisnem, da ne bom imel potem težav s prehitevanjem na spustu. Ker sem priden, sem ubogal moštvene ukaze in kot bi mignil smo bili v Gorenju. Avtodomarji niso mogli verjeti kako sem s kolesom 50km prevozil le pol ure počasneje kot oni, ki so pritiskali na gas.
V enem krožišču za MB in Ribnico na Pohorju sem malo precenil mojo hitrost, velikost kroga in mojo zaspanost. Priletel sem kar močno, videl da ne bom speljal, preveč zavijem na notranjo stran, povozim notranji robnik, kolo poskoči, jaz pa letim naravnost proti zunanjim - višjim robnikom. Stisnem zavore, se ustavim kakšne pol metra pred katastrofo, dam v nižjo prestavo in grem kot da se ni nič zgodilo. Še dobro, da tega akrobatskega vložka ekipa ni videla, ker drugače bi zagotovo slišal, da naj malo umirim konjiče.
V Kamnici smo/so imeli zmedene sodnike. Najprej niso vedeli katera ekipa smo, potem niso vedeli katera številka smo, nazadnje nas še niso našli na listu. Pred avtodomom je že čakal Leon da štarta, ampak me še niso pričakovali, ko sem prišel so se spet čudili "pa kako, a že ?!". Ja 65 km, res da ravninskih in z nekaj klančki sem odpeljal v 1:50, kar za mene ni tako slabo po več kot 300 odpeljanih... se nadaljuje...
Ni komentarjev:
Objavite komentar