Vikend je, ludilo me hvata! Tako pravi Vasotov močno "priljubljen" komad. Nekaj takega se je motalo tudi po moji glavi. Glavni razlog je bil seveda DOS in nekaj malih težav.
V petek sem bil odločen da grem hitro spat, ker sem moral v soboto ob 4:00 auf. Pa spet ni ratalo, z društvom smo malo podružili, malo čez 23:00 sem prišel domov, nekaj nametal v avto, vžgal eurosport pogledal Mezgeca in njegov turbo in zaspal. Veselo smrčanje je prekinil sms ob 3:45 potem pa za spanje ni bilo več možnosti, zato sem se naštimal, zmetal nekaj vase in v avto in gasa na mesto srečanja.
Malo pred 8 je Leon začel plezati na Predmejo, ta del smo odpeljali zato, da smo malo spremenili načrtovano menjavo.
Po Črnem Vrhu sem prevzel jaz, že ko sem se samo usedel na kolo je pulz poskočil kot nor. Takoj sem se spomnil nekaterih DOSovcev naj pazim, da se ne prekurim in mojega pametovanja, da se poznam in da se ne bom. S pulzom ni šlo kot sem mislil, proti Idriji je letelo, da nisem mogel odnehati, tudi klančke od Cerknega smo lepo preleteli.
V spustu proti Mostu na Soči pa.....enkraten občutek, ko te z avtom ne sledijo in ko veš, da jih premetava noter da komaj živijo, takrat je veselje nepopisno. Veselja je bilo kmalu konec, en pogled nazaj kje so, pogled naprej, "o šit kamn, to bo bolelo", pod gumami pa bum bum ! Prva guma preživi, zadnja spusti dušo, zamenjamo in gremo do Mosta, vmes še zgrešim ovinek in obiščem eno dvorišče, k sreči brez posledic.
Potem smo šli do Kamnika, čas za jest, ne uganete kaj sem jedel, nikol, sploh :) Nadaljeval sem spet jaz, pri plezanju na Črnivec, sem bral DOSovske napise, večinoma za Erika. Se spustim, se nekako izognem čredi gosk, ki so počasi šetale čez cesto in proti Mozirju. Vmes še en mini klanček, tam pa lanski napisi za Želvake.
Malo pred Mozirjem pa kolona za nami, avti prehitevajo, trobijo in se #!@$%#% na nas. Nekako sem se navadil, potem pa se vštric pripelje avto in trobi. Si mislim "ja saj vem da ti grem na živce", in še trobi in se dere čez okno, se sprašujem če se je moji ekipi zmešalo, saj imam slušalko in mi lahko tako povejo. No ker troblenje ni ponehalo sem le pogledal kdo je tako "tečen" in kdo je bil? Erik Rosenstein, jp tisti Erik od katerega sem cel Črnivec bral napise :) Občutek je bil res enkraten ko srečaš in dobiš spodbudo od nekoga, ki se je z DOSom spopadel že večkrat.
Pri Leonovih menjavah sem z največjo lahkoto zaspal, zbudil sem se edino, ko se je začel spuščati iz Slemena, se ustavil in govoril da je mraz za znoret. Ob menjavi v Dravogradu, me en vpraša "čuj ka ti to voziš" pa pravim da za DOS, ta pa se začne dret iz gostilne, dajmo dajmo!! Tudi v zadnji menjavi so nam trobili in mahali čez okna, vozili so se tudi vštric in mahali, lušno je blo ! :) Takrat je bilo pošteno mraz, malo so se mi rosile oči, se peljem po ravninah proti moravskim in zagledam čredo velikih visokih živali. Prvi trenutek sem pomislil, da so nekomu ušli konji, no drugo sekundo ko so vžgali luči, so se ti "konjički" prelevili v jelene in košute, se butnem "ti s pa res en kojn" :) Odpeljem do Moravskih, volan avta do Ljubljane prevzame Leon, drugi pospimo kot ubiti.
Tako na kratko. Tukaj povezava kje smo vozili, te menjave bom vozil tudi na dirki, druge moram vrisati ko bom imel čas, da boste vedeli kam se lahko pridete dret pa narest kakšno fotko :) Še nekaj utrinkov
Ni komentarjev:
Objavite komentar