Želve neorientirane

Ne vem če bi sploh začel in če bi, kje bi končal. No pa dajmo. 

Letos pa je bil planiran start prvega breveta v sezoni. Pridem v Ajdovščino, vidim nekaj kapljic dežja, zunaj luškano piha in si mislim tale vožnja danes bo za en kakec. Najdem start, se skobilim iz avta: "aaaaaaaaaaaaaaaaa, kako je mraz!!", in v glavi mi že igra komad, Mater je mr'z! Dvignem kartonček in spet večni problem, kako se obleč. Na startu menda 11 pa mislim, da se jih ni čutilo več kot 5, čez dan pa napovedano 20+.

Želve. Počasne. Zamudiva start večine, ker večine sploh ni bilo, ampak je vsak poletel iz starta, ko se mu je zazdelo. Prepričana v navigacijo se zadebatirava, zgrešiva nekaj ovinkov, po 20km se izgubiva, Garminu se strga in ne kaže več poti. Nekako najdeva Italijo in ko nisva vedela ali greva prav, naju ujame grupa, eden od njih pa se nama je priključil in tako smo do konca dneva ostali trio. 513A je cel teden bolehal, drugi je rabil malo počitka in tako sem za kakšnih 10-15km prevzel vlogo vlečne kobile. 

Po prvi kontroli se je naredila večja skupina, ampak je šlo prepočasi in smo jo prehiteli. Na enem semaforju ujamemo naslednjo grupo, tudi tukaj sem se počutil dokaj močnega in sem lahko precej časa preživel spredaj. Po kakšnih 15 minutah sem nehote raztrgal grupo in ostal brez mojih dveh, zato sem se potem raje potuhnil v odzadje in počakal da smo se nabrali.

Z druge kontrole se je odpeljala velika skupina, ki se je razbila na 2 manjše in na naš "trijo adijo". Šli smo počasi in v prve klančke ujeli ubežnike, ker so jim pregorele lokomotive. Na okrog 160 km, se je že slišal prepih v želodcu, kjer mislim, da so se že začele delati pajčevine. Lakota je huda stvar in edino na kar lahko mislim takrat je kup makaronov. Utrujenosti ni bilo, počutil sem se malo samoubijalsko, dobil sem željo po kronometru, če mu lahko tako rečem, izgubit pa se tudi skoraj nisem mogel več. V grupi povprašam za par informacij potem pa me spodijo naprej, da jih ne rabim čakat, ker so čisto prepočasni zame in naj se grem naprej zdivjat. 

Na 3. kontroli sem ujel nekaj kolesarjev, ki so se mi zdeli hitri in jih prosil, da minutko počakajo, da podpišem kartonček in da bomo zadnje km navili do konca. Pred 3KT, se je spraznil Garmin, tako sem ostal brez pulza in kilometrine, števec pa mi ni delal od starta. Tako sem s težavo sledil potni knjigi v papirni obliki in sem potreboval nekoga, ki je poznal pot. Kasneje se je izkazalo, da je bila tudi ta grupa malenkost prepočasna in ko sem bil 100% kje sem, sem se udobno zavalil na aerobare, pritisnil do dile in priegoistil do cilja. Na cilju so me vprašali kaj sem požrl, ker naj bi letelo 35+, ko smo bili grupa, potem pa verjetno še malo več. Teh podatkov žal nimam ker me je, kot omenjeno zajel baterijski mrk.