Vikend za trening in spoznavanje DOS trase

Vikend je, ludilo me hvata! Tako pravi Vasotov močno "priljubljen" komad. Nekaj takega se je motalo tudi po moji glavi. Glavni razlog je bil seveda DOS in nekaj malih težav.

V petek sem bil odločen da grem hitro spat, ker sem moral v soboto ob 4:00 auf. Pa spet ni ratalo, z društvom smo malo podružili, malo čez 23:00 sem prišel domov, nekaj nametal v avto, vžgal eurosport pogledal Mezgeca in njegov turbo in zaspal.  Veselo smrčanje je prekinil sms ob 3:45 potem pa za spanje ni bilo več možnosti, zato sem se naštimal, zmetal nekaj vase in v avto in gasa na mesto srečanja.

Malo pred 8 je Leon začel plezati na Predmejo, ta del smo odpeljali zato, da smo malo spremenili načrtovano menjavo.

Po Črnem Vrhu sem prevzel jaz, že ko sem se samo usedel na kolo je pulz poskočil kot nor. Takoj sem se spomnil nekaterih DOSovcev naj pazim, da se ne prekurim in mojega pametovanja, da se poznam in da se ne bom. S pulzom ni šlo kot sem mislil, proti Idriji je letelo, da nisem mogel odnehati, tudi klančke od Cerknega smo lepo preleteli.

V spustu proti Mostu na Soči pa.....enkraten občutek, ko te z avtom ne sledijo in ko veš, da jih premetava noter da komaj živijo, takrat je veselje nepopisno. Veselja je bilo kmalu konec, en pogled nazaj kje so, pogled naprej, "o šit kamn, to bo bolelo", pod gumami pa bum bum ! Prva guma preživi, zadnja spusti dušo, zamenjamo in gremo do Mosta, vmes še zgrešim ovinek in obiščem eno dvorišče, k sreči brez posledic.

Potem smo šli do Kamnika, čas za jest, ne uganete kaj sem jedel, nikol, sploh :) Nadaljeval sem spet jaz, pri plezanju na Črnivec, sem bral DOSovske napise, večinoma za Erika. Se spustim, se nekako izognem čredi gosk, ki so počasi šetale čez cesto in proti Mozirju. Vmes še en mini klanček, tam pa lanski napisi za Želvake.

Malo pred Mozirjem pa kolona za nami, avti prehitevajo, trobijo in se #!@$%#% na nas. Nekako sem se navadil, potem pa se vštric pripelje avto in trobi. Si mislim "ja saj vem da ti grem na živce", in še trobi in se dere čez okno, se sprašujem če se je moji ekipi zmešalo, saj imam slušalko in mi lahko tako povejo. No ker troblenje ni ponehalo sem le pogledal kdo je tako "tečen" in kdo je bil? Erik Rosenstein, jp tisti Erik od katerega sem cel Črnivec bral napise :) Občutek je bil res enkraten ko srečaš in dobiš spodbudo od nekoga, ki se je z DOSom spopadel že večkrat.

Pri Leonovih menjavah sem z največjo lahkoto zaspal, zbudil sem se edino, ko se je začel spuščati iz Slemena, se ustavil in govoril da je mraz za znoret. Ob menjavi v Dravogradu, me en vpraša "čuj ka ti to voziš" pa pravim da za DOS, ta pa se začne dret iz gostilne, dajmo dajmo!! Tudi v zadnji menjavi so nam trobili in mahali čez okna, vozili so se tudi vštric in mahali, lušno je blo ! :) Takrat je bilo pošteno mraz, malo so se mi rosile oči, se peljem po ravninah proti moravskim in zagledam čredo velikih visokih živali. Prvi trenutek sem pomislil, da so nekomu ušli konji, no drugo sekundo ko so vžgali luči, so se ti "konjički" prelevili v jelene in košute, se butnem "ti s pa res en kojn" :) Odpeljem do Moravskih, volan avta do Ljubljane prevzame Leon, drugi pospimo kot ubiti.

Tako na kratko. Tukaj povezava kje smo vozili, te menjave bom vozil tudi na dirki, druge moram vrisati ko bom imel čas, da boste vedeli kam se lahko pridete dret pa narest kakšno fotko :) Še nekaj utrinkov

ViboR d.o.o., trening nespečnosti in cepetanje na kolesu

Prejšnji teden smo uredili nekaj papirjev in sedaj lahko objavimo novega sponzorja, to je ViboR d.o.o. Lahko jih obiščete na njihovem Youtube kanalu in se nasmejite ob gledanju zabavnih posnetkov, več o podjetju si lahko preberete na: ViboR d.o.o.

Čez prejšnji teden se je nabral drobižek km, bolj malo zaradi dela doma, malo zaradi drugih stvari. Za vikend pa sem planiral obiskati južne sosede. Načrtovana pot je bila Sodražica-Lož-Prezid-Gornje Jelenje-Delnice-Kočevje in domov.V petek oz že v soboto sem prišel malo pozno domov in šel spat ob 4:00. Ob 7:00 sem se zbudil kot zombi in ob nagajanu nečakinje, ki mi je jemala hrano in mi jo podajala nazaj v roke, ekspresno pospravil zajtrk in odpeketal.

Pihalo je ZELO! Prvih 15km nisem vedel ali naj se ustavim, vržem kolo v jarek, začnem cepetati in se dreti kot žival ali naj poizkusim ostati normalen. Po premisleku sem se odločil za drugo možnost. V Prezidu sem se odločil da bo tura predolga in se spustil na Čabar in v Osilnici splezal na Strmo Reber. Za gor sem godrnjal zaradi vročine, za dol sem se jezil zaradi snega, ki ga je bilo kot pozimi, temu primerne so bile tudi temperature. Trasa je potekala tako sobota .

V nedeljo sem moral malo podaljšati trening, tako sem splezal na Rakitno, iz Iga sem skočil še na Kurešček in šel do Rašice. Nekaj me je vleklo, da bi šel pogledat traso po kateri bomo čez slab mesec dobrodelno kolesarili in tako sem šel do Grosuplja in Luč. Ko sem bil že tam sem se spustil do Višnje Gore in se, ker nisem imel naštudirane poti in ker sem mislil, da je Žužemberk cca 15-20km bližje, spustil še do tja. Potem me je čakal klanček do Strug in gasa domov. Zgledalo pa je nekako takole: nedelja.

Za vikend sem nabrcal dobrih 300km. V soboto nekaj čez 110, v nedeljo slabih 200. Nekateri boste rekli pa kaj, to jaz naredim v 1 kosu, drugi pa spet kaj drugega. Trenutno sem še kar zadovoljen s pripravami za DOS, če bo šlo tako naprej, mislim da bo vse tako kot bi moralo bit.

Želve neorientirane

Ne vem če bi sploh začel in če bi, kje bi končal. No pa dajmo. 

Letos pa je bil planiran start prvega breveta v sezoni. Pridem v Ajdovščino, vidim nekaj kapljic dežja, zunaj luškano piha in si mislim tale vožnja danes bo za en kakec. Najdem start, se skobilim iz avta: "aaaaaaaaaaaaaaaaa, kako je mraz!!", in v glavi mi že igra komad, Mater je mr'z! Dvignem kartonček in spet večni problem, kako se obleč. Na startu menda 11 pa mislim, da se jih ni čutilo več kot 5, čez dan pa napovedano 20+.

Želve. Počasne. Zamudiva start večine, ker večine sploh ni bilo, ampak je vsak poletel iz starta, ko se mu je zazdelo. Prepričana v navigacijo se zadebatirava, zgrešiva nekaj ovinkov, po 20km se izgubiva, Garminu se strga in ne kaže več poti. Nekako najdeva Italijo in ko nisva vedela ali greva prav, naju ujame grupa, eden od njih pa se nama je priključil in tako smo do konca dneva ostali trio. 513A je cel teden bolehal, drugi je rabil malo počitka in tako sem za kakšnih 10-15km prevzel vlogo vlečne kobile. 

Po prvi kontroli se je naredila večja skupina, ampak je šlo prepočasi in smo jo prehiteli. Na enem semaforju ujamemo naslednjo grupo, tudi tukaj sem se počutil dokaj močnega in sem lahko precej časa preživel spredaj. Po kakšnih 15 minutah sem nehote raztrgal grupo in ostal brez mojih dveh, zato sem se potem raje potuhnil v odzadje in počakal da smo se nabrali.

Z druge kontrole se je odpeljala velika skupina, ki se je razbila na 2 manjše in na naš "trijo adijo". Šli smo počasi in v prve klančke ujeli ubežnike, ker so jim pregorele lokomotive. Na okrog 160 km, se je že slišal prepih v želodcu, kjer mislim, da so se že začele delati pajčevine. Lakota je huda stvar in edino na kar lahko mislim takrat je kup makaronov. Utrujenosti ni bilo, počutil sem se malo samoubijalsko, dobil sem željo po kronometru, če mu lahko tako rečem, izgubit pa se tudi skoraj nisem mogel več. V grupi povprašam za par informacij potem pa me spodijo naprej, da jih ne rabim čakat, ker so čisto prepočasni zame in naj se grem naprej zdivjat. 

Na 3. kontroli sem ujel nekaj kolesarjev, ki so se mi zdeli hitri in jih prosil, da minutko počakajo, da podpišem kartonček in da bomo zadnje km navili do konca. Pred 3KT, se je spraznil Garmin, tako sem ostal brez pulza in kilometrine, števec pa mi ni delal od starta. Tako sem s težavo sledil potni knjigi v papirni obliki in sem potreboval nekoga, ki je poznal pot. Kasneje se je izkazalo, da je bila tudi ta grupa malenkost prepočasna in ko sem bil 100% kje sem, sem se udobno zavalil na aerobare, pritisnil do dile in priegoistil do cilja. Na cilju so me vprašali kaj sem požrl, ker naj bi letelo 35+, ko smo bili grupa, potem pa verjetno še malo več. Teh podatkov žal nimam ker me je, kot omenjeno zajel baterijski mrk.

Ta veseli dan, ali Nejko se ne ženi !

To je to! 

Začelo se je že v nedeljo, ko sem šel za dobre 4 ure v dež testirat opremo. Se umes zmenim za pijačo in 5 minut od tega, zaradi navdušenja nad aerobari, galošami in vetrovko, to pozabim. Se butam po glavi: "butl butl...aaaaa!!!" No, ko sem se zmenil za včeraj in ko sem se sam pri sebi odločil, da se nismo najbolše razumeli, je bilo malo boljše. Včeraj sem se potem nalival z multisolo, debata pa se je zavlekla do danes do 1 ponoči.

Jutranja budnica z loputanjem garažni vrat, me je malo pred 6 vrgla pokonci in potem dolgčas....Po slabih 5 urah spanja sem se hotel še malo zabubit pod kovtrček ampak ne, ni šlo... Ok bom pa u luft zijal, to mi je pa kar uspevalo. Na šihtu dobim sms. 

Na DOS strani sva zabeležena!

Uffff, tole je pa bila novica, me je kar zavilo od veselja in strahu skupaj. Med malico me je na mailu čakala še ena suprdupr novička ;) Ampak ni še konec. Danes sem izvedel še, da jutri dobim LEŽAJ za bicikleto. Končno! 14 dni sem iskal ta delček, ki ni uporaben čisto za nobeno stvar, ampak je tam samo za to, da se vrti tja v tri krasne! 

Tako, letos bom štart DOSa spremljal iz drugega zornega kota, kot v prejšnjih letih. To zdaj lahko končno to rečem tudi uradno, čeprav mislim, da ga ni človeka, ki me pozna, da tega ni vedel. Na DOSu bomo nosili številko 513. Jaz bom imel oznako B...bebček, bimbo... ;) Leon bo glavni, kar meni zelo ustreza, ker se bom na tako stvar podal prvič in sem po pravici že zdaj ves presran, ker nevem kaj vse me čaka.

In zdaj začnemo z odštevanjem: 64dni 21ur 35min 10s, 64dni 21ur 35min 9s, 64dni 21ur 35min 8s....

Kako sem v 1 dnevu sprašil 500 evropskih in drobiž ?

1) Z lahkoto!

2) Lažem kolikor sem dolg in širok! Ok, lažem samo polovično. Nisem vsega zapravil danes, je pa danes dan, ko sem dobil in porabil del preteklega zapravljanja. Slabih 14 dni nazaj smo s želvicami naročili en veeeeelik paketek opreme, oblačil in drugih kolesarskih stvari. V četrtek sem se odločil, da grem danes še na Spinning seminar, tam pa zabaven sprejem s kupom vprašanj: A greš na DOS? A res, a na DOS greš? A greš sam? Kako fajn da nekoga poznam, ki gre, to bomo navijal!... Navijačev vidim, da bo veliko in že sedaj se mi naježi koža, ko pomislim, da se bodo ob cesti drli name ! ;)

Po seminarju je sledila nova misija, ki se imenuje, najdi ležaj za kolo, končala se je neuspešno, spet. 

Že nekaj časa sem imel v načrtu, da si kupim ene tekaške superge. Končno sem se opogumil in jih odnesel na blagajno, tam je bila še skladanca bidonov in kolesarske kemije, zato sem še tam malo nabral. In ko je kazalo, da bo zapravljanja končno konec, je lakoto potožil še črni jajček, zato sva zavila še na pumpo po tank bencina.
Šlo je kar nekaj cekinčkov, ampak se tolažim z mojim štetjem, ki pravi, še 2x preoblečem postlo in pridejo novi :) Oz samo še 1x, ker je 15 spet sobota in bo veseli dan spet v petek. 

Današnje trofeje iz leve: 

- Spinning skripte, delovni zvezki, učbeniki, nekaj takega

- 2 majčke, pravijo, da so eni lepi po naravi, nekateri pa moramo dat nekaj nase, da se temu vsaj malo približamo, zato sem nekaj moral naredit v tej smeri :P

- superge, Asics Gel-Trail, Gore Tex, zeleniiiii juhu!!

- beli rokavčki in nogavčki

- neoprenske galoše, NW vetrovka

- T3+ Profile Design aerobari

- nosilec za Garmin Forerunner

- 2x GP 4000s

- bidončki, geli in tablete

Dan počitka in "vaje" za moč...

Skoraj tako je tudi bilo. Včeraj sem opazil, da sem še od nedelje malo švoh in se pulz in noge že 2 dni ne odzivajo kot ponavadi. Zato sem v eni zanimivi debati rekel, da bo danes dan počitka in bom po dooooolgem času naredil samo kakšno vajo za moč. In sem jo madonca ! :)

Zjutraj sem se zbudil pred budilko. Kaj naj počnem, ko sem pojedel zajtrk in bil že skoraj naštiman za v službo. Nič, bom pa naredil malo vaj za moč. Po 5 minutah me je minilo, ker to ni zame, sem pač užgan na kolo in mi drugo "trpljenje" res ni pri srcu. No ok, bom pa po šihtu, sem rekel.

Pred koncem šihta je bilo treba skočit na teren in zraven je prišel še sodelavec. Skupaj narediva kar je bilo treba, na firmi še nekaj pošrafava nato pa pravi, če greva na eno mrzlo, saj da imam že 3 črne pike, ker me je že trikrat povabil pa nisem imel časa. Ok, "zelo težko" sem se prijaznil, da imam črne pike in ker nisem želel še dodatnih pik sem pač moral it ;) Ko je dan zaključil še šef je prišel pozdravit še on. Debata je začela teči  o poslu gor in še o 100 drugih stvareh. Zanimivo, zabavno in poučno in se sploh ne hecam!! :)

Vaje za moč so torej bile! Dvignil sem cele 4 vrčke mrzlega B vitamina (4x0,5=2kg+krigli) ;), obremenjeval sem bicepse, res da samo na desni roki, ampak pustimo detajle, glavno je bilo, da smo se imeli fajn :)

Če bi kdo rad naredil kakšno podobno vajo za moč ali pa bi se samo rad počutil odlično, mu svetujem enak postopek, lahko me tudi povabi zraven, se mu/ji z veseljem pridružim ;)

Here and there poplave everywhere

Današnji plan je bil nabrcat enih 160 km, ali pa se vozit vsaj 5-6ur, da vidim koliko sem izgubil moči v nekaj tednih. Trasa ni bila načrtovana, jasno je bilo le da grem do Cerknice, potem pa za nosom.
Zjutraj je bilo energije za izvažat, saj je po napovedih posijalo sonce. Preden pa sem na sebe navlekel cunje in pobasal kar sem imel, je šlo sonce že za oblake. Potem pa problem, kaj oblečt, ko sem pa ta debel dres dal našemu, ki je šel na Tek dveh dežel. Nič, navlečem gor vse kar imam in si za dres natlačim cajtnge, saj sem se spomnil, da je na lanskem DOSu Marko Baloh naredil isto. In za silo je res pomagalo, ne prepiha pa še švic pobira.

V garaži zrentam črnega vranca, ker je moj kanarček na servisu in gasa. Na Blokah se je Cerknica zdela tako blizu, da sem moral zavit še v Lož. Agregatov sicer ni bilo več slišati, je pa zato nastalo kar veliko jezero, poplavljenih hiš ni bilo opaziti in upam da jih tudi ni. Se prekucnem v Gorenje jezero, kjer se je pokazalo Cerkniško jezero, lahko bi rekel Cerkniško morje, na drugi strani pa bela Slivnica. Na Rakeku se je že začel oglašati moj "mešalec". Takoj sem se spomnil, da sem bil v Cerknici povabljen na pokušino krofov, ampak za obračat ni bilo časa in optimistično proti Planini. Na Uncu pa mi spet v glavo prileti, da je cesta do Planine zaprta in bo treba okoli. 

V Planini pa .... ne najdem besed. Ljudje - firbci hodijo in parkirajo po cesti, slikajo hiše, katere so do polovice ali pa še več v vodi, se smejijo, lastniki pa rešujejo kar se še rešit da. Ne vem kam smo prišli, da se eni zabavajo na račun drugih, ki so v nesreči. Jaz sem se za minutko ustavil pri britofu, pospravil banano, malo popil, pretegnil noge in za trenutek odpočil moj fotelj. Ob tem sem bulil v znak, ki je več kot 2m v vodi in se skušal spomniti kakšna je tam normalna pokrajina.

Po pavzi sem šel do Ljubljane, Škofljice in ker mi je ostalo še malo hrane, sem šel še v Grosuplje in čez Račne pogledat, če imajo še strme klančke. Da pa ne bi pozabil kako zgleda dež, me je 10km pred domom še opralo in dan se je zaključil po 5:55 urah in 164km, krogec pa je videti nekako tako: